kdo mora v mojem podjetju izpolniti vprašalnik trajnostnega razvoja naročnika

Praksa: ni zakonske funkcije, ampak dejanskega vira

Ni zakona, ki bi predpisoval, kdo izpolni vprašalnik trajnostnega razvoja svojega stranke. To je drugače kot na primer pri desetih ukrepih člena 21(2) Direktive NIS2, kjer imajo vodje svoje odgovornosti. Pri vprašalniku trajnostnega razvoja — ne glede na to, ali je samostojen ali se naslanja na osnovni modul standarda EFRAG VSME — stranka sama odloči, kako proces interno razdeli. V praksi je to pri tistih, ki že upravljajo podatke: kadrovska služba za število zaposlenih, finance za prihodke, upravljanje prostorov za porabo energije, in včasih vodja kakovosti za certifikate in politiko.

Kar pogosteje povzroči zmedo, ni to, kdo pritisne gumb, ampak kdo zagotovi osnovne podatke. Oseba, ki s številom zaposlenih v podjetju mora izpolniti, potrebuje drugačne izvirne podatke kot oseba, ki mora nakazati, ali podjetje uporablja sisteme umetne inteligence pri svojem poslovanju. To je točno razlog, zakaj ima vsaka oseba v verigi za temo lastnika: ne ena oseba izpolni vsega, ampak en odgovor na vsako vprašanje prihaja vedno od tiste osebe, ki pozna dejstvo. Vprašalnik sam se nato formalno poda skozi en račun, običajno tisti, ki upravlja portal stranke — toda vsebina prihaja z več mest v podjetju.

Od koder to sledi: CSRD zahteva poročanje, ne funkcije

Direktiva (EU) 2022/2464, CSRD, zavezuje določena velika podjetja k poročanju o trajnostnem razvoju, vendar ne ureja, kdo pri dobavitelju izpolni vprašalnik, ki iz tega izhaja. Osnovni modul EFRAG VSME, namenjen nejavnim malim in srednje velikim podjetjem, ki kot dobavitelj prejmejo takšna vprašanja, opisuje, kateri podatki se zahtevajo — tudi ne, kdo jih interno zbira. Kako to organizacijsko uresničiti, je torej odločitev samega podjetja, tako kot sam odloči, kdo interno ve, kateri naslov sedeža ali kateri sektor je trenutni.