Zakaj dobivam od vsakega stranke drugačen vprašalnik o trajnosti

Vsak kupec na enak način prevaja iste vire

Vsak odjemalec sestavi svojo vprašalnik, ker ne obstaja obvezen format, ki bi se ga vsi držali. Banka svojo informacijsko obveznost prevede v svoje kategorije tveganja, veliki kupec, ki je predmet CSRD (Direktiva (EU) 2022/2464), svojo obveznost poročanja prevede v svoja vprašanja verige, zavarovalnica pa postavlja druga vprašanja na podlagi svoje lastne politike sprejetja. Temeljni dejstva so pogosto enaka — število zaposlenih, državami, v katerih ima podjetje prostore— ali podjetje uporablja ISO 27001 — vendar se formulacija vprašanja, vrstni red in zahtevan dokaz razlikujejo po portalu.

Ta razlika torej ni v dejstvih, temveč v prevodu. Kupec, ki si kot izhodišče vzame osnovni modul VSME družbe EFRAG, postavlja malo drugačna vprašanja o porabi energije kot kupec, ki že vrsto let uporablja svoj format v Excelu. Kupec, ki uporablja NIS2, postavlja vprašanja o določenih ukrepih iz člena 21 odstavka 2 — na primer politika dostopa ali odzivanje na incidente — medtem ko drugi kupec raje sprašuje po certifikatu ISO 27001 kot dokazu, da so bili ti ukrepi nekje preverjena. Prepoznavanje vprašanja, ne vira, je zato ozko grlo: iste temeljne informacije je treba deset krat v drugačni obliki.

Zakaj vir ne predpiše enega samega formata

CSRD (Direktiva (EU) 2022/2464) zavezuje velike podjetje, da same poročajo o trajnosti, vendar njihovim dobaviteljem ne predpisuje enotnega formata vprašalnikov — kupec sam določi, kako zbira potrebne podatke verige. Enako velja za NIS2 (Direktiva (EU) 2022/2555, člen 21 odstavek 2): deset ukrepov je določenih, vendar ne seznam vprašanj, s katerim kupec preverja, ali jih njegovi dobavitelji uporabljajo. EFRAG VSME je poleg tega prostovoljni standard — kupec ga lahko vzame kot izhodišče, ga prilagodi ali zanemari. To pojasnjuje, zakaj panoga, v kateri je podjetje aktivno je v enem seznamu spustni seznam, v drugem pa vprašanje s prostim besedilom: vir ureja vsebino, ne obliko.