odjemalec želi vedeti emisije CO2 na enoto prometa, kako to izračunam

Izpuste deliti z prihodkom, brez novega merjenja

To razmerje ni dodatna merilna točka, ampak naknadni izračun: skupna emisija v tonah CO2-ekvivalenta, deljena s povprečno letno prodajo v milijonih evrov. Števec je že v tvojem verigaškem dosjeju, če si na vprašanje o obsegu 1, na vprašanje o obsegu 2 in po potrebi obsegu 3 že odgovoril. Imenovalec je prodaja iz tvoje letne bilance, isti znesek, ki ga stranka pogosto zahteva tudi posebej. Rezultat se imenuje "carbon intensity" in se običajno zapisuje kot tCO2e/mln EUR prodaje.

Odločitev, ki jo sam sprejaš, je, katere obsege vključiš v števec. Če stranka prosi samo za obseg 1 in 2, je to manjši in pogosto natančnejši števec, kot če je treba vključiti obseg 3. Mnoga mikro, mala in srednja podjetja nimajo obsega 3 popolnoma v pregledu — v tem primeru računaš s tistim, kar imaš, in navedeš, kateri obsegi so vključeni. Seznam, ki zahteva »skupno emisijo CO2 na evro prodaje« brez opredelitve obsega, običajno misli na obseg 1 in 2 skupaj; če si v dvomih, je vprašanje pri sami stranki realistična možnost, kot da bi ugibali. Če še nimaš ocene obsega 3, je pregled obsegov 3 postavk bolj smiselna začetna točka kot to razmerje samo.

Od kje izvira ta delitev

Razvrstitev obsegov, na kateri se temelji števec tega izračuna, izhaja iz GHG Protocol; to je običajna razvrstitev na obseg 1, 2 in 3, ki jo prevzameta tako EFRAG-ov standard VSME kot tudi skoraj vsak seznam vprašanj strank. Osnovni modul VSME-ja EFRAG-a, prostovoljni standard poročanja za nejavna mikro, mala in srednja podjetja, omenja emisije na prodam kot enega od temeljnih kazalnikov, vendar ne predpisuje trdne formule za več kot emisije deljene s prodajo — izbira obsega in enota imenovalca torej nista določeni v normi, temveč samo v vprašanju stranke.